Razbijamo mite urbanega razvoja (tretjič)
Razbijamo mite, gradimo razumevanje prostora
Ilustracija: Jernej Žumer
Kako nastajajo miti o prostoru? Zakaj se zdi, da so nekatere rešitve samoumevne, čeprav podatki in stroka kažejo drugače? In kako lahko bolje razumemo prostorske izzive, ki vplivajo na kakovost našega vsakdana?
Projekt Razbijamo mite trajnostnega prostorskega razvoja nadaljuje uspešni komunikacijski kampanji iz preteklih dveh let, v katerih smo skupaj s strokovnjaki pojasnjevali najpogostejše zmote o prostorskem načrtovanju, mobilnosti, urejanju naselij, zelenih površinah in drugih temah, povezanih s trajnostnim razvojem prostora.
Trajnostni prostorski razvoj je pomemben za kakovost bivanja, odpornost skupnosti in dolgoročni razvoj krajev. Kljub temu so v javnosti pogosto prisotne poenostavljene ali napačne predstave o prostorskih izzivih in možnih rešitvah, kar otežuje razumevanje ter zmanjšuje podporo trajnostnim ukrepom. S kampanjo želimo prispevati k bolj informirani javni razpravi in približati strokovne vsebine na razumljiv in dostopen način.
V okviru letošnje kampanje bomo predstavili pet novih mitov o trajnostnem prostorskem razvoju.
Peš se nikamor ne pride.
Čeprav vsi vsak dan hodimo in je pohodništvo pomemben del naše kulture, hoje pogosto ne dojemamo kot prometnega načina in kot ene najpreprostejših oblik vsakodnevne telesne dejavnosti. Na izletih in v prostem času brez težav prehodimo več kilometrov, radi se sprehodimo do plaže, po mestnem jedru ali do različnih zanimivosti. V prostem času hojo doživljamo kot del prijetne izkušnje, pri vsakdanjih opravkih pa se nam pot do dela, vrtca ali šole, trgovine ali knjižnice hitro zdi predolga. Tako se ustvarja vtis, da peš ne moremo biti zares učinkoviti v vsakdanjem življenju.
Toda v resnici se vsak naš dan in vse naše poti začnejo in končajo s hojo. V petih ali desetih minutah hoje lahko v svojem okolju pogosto dosežemo veliko več ciljev, kot si predstavljamo.
To omogoča tudi način, kako so naša mesta in naselja načrtovana in urejena. Številna slovenska mesta in naselja so taka, da so razdalje do vsakdanjih dejavnosti, kot so šola, trgovina, zdravstveni dom ali avtobusna postaja, kratke in dosegljive peš. Pravzaprav so številni naši kraji zasnovani kot danes pogosto hvaljena 10-minutna mesta oziroma mesta kratkih razdalj in mešane rabe.
Več Manj
Kljub temu na kratke razdalje pogosto ne gledamo kot na poti, ki bi jih lahko opravili peš, saj smo se navadili verjeti, da je za skoraj vsako pot najbolj praktično uporabiti avto. Toda to ne drži povsem. Za kratke razdalje je hoja bistveno boljša izbira: prihrani nam stroške, skrbi in čas za parkiranje, hkrati pa omogoča neposreden, preprost in zanesljiv način doseganja ciljev – storitev, dejavnosti, dogodkov in ljudi. Ob tem je vsakodnevna hoja tudi telesna dejavnost ter eden najpreprostejših, najcenejših in najbolj dostopnih načinov za ohranjanje zdravja in dobrega počutja, preprečevanje bolezni ter podporo pri okrevanju.
Hkrati pa hoja povezuje vse druge prometne načine. Tudi ko se nekam odpravimo s kolesom, avtomobilom, avtobusom ali vlakom, moramo del poti prehoditi – do parkirišča, postaje, vhoda ali končnega cilja. Nekateri pešci, kot so otroci, starejši in vsi, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila, pa so od hoje še posebej odvisni.
Zato je pomembno, kakšne so možnosti za hojo v lokalnem okolju: kako urejene so pešpoti ter kako raba in urejanje prostora ter prometa omogočajo in spodbujajo hojo. Pomembno je, da so vsakdanji cilji blizu doma, poti do njih pa povezane, smiselne, varne, prijetne ter univerzalno uporabne in dobro navezane na javni prevoz. Ko lahko v nekem kraju ljudje različnih starosti in fizičnih sposobnosti varno in samostojno hodijo po svojih vsakdanjih poteh, hoja postane praktična in privlačna izbira za vse. Hoji in pešcem prijazno bivalno okolje koristi tistim, ki so primorani hoditi, tistim, ki radi hodijo, in tudi tistim, ki želijo spremeniti potovalne navade, se več gibati, okrepiti svoje zdravje in se več družiti v skupnosti.
Pomen hoje presega samo premikanje od enega cilja do drugega. Pešci ustvarjajo žive ulice: med hojo se ljudje srečujejo, opazujejo dogajanje ter se počutijo bolj povezane z drugimi in s svojim krajem. Več ljudi na ulicah povečuje privlačnost prostora ter podpira lokalne poslovne dejavnosti in storitve. Hoja krepi telesno in duševno zdravje ter dobro počutje, omogoča več samostojnosti ter prispeva k občutku sprejetosti in pripadnosti. Hkrati podpira lokalno ekonomijo, krepi družbene vezi in bogati vsakdanje življenje v naselju.
Peš se torej pride dlje, kot si mislimo – ne le do številnih vsakdanjih ciljev, ampak tudi do boljšega zdravja in kakovosti življenja.
Začasne ureditve so potrata časa in denarja.
Začasne ureditve v javnem prostoru se lahko na prvi pogled zdijo kot nekaj neresnega. Nekaj korit, klopi, barve, premične opreme ali začasno zaprta ulica lahko delujejo kot improvizacija, ki ne rešuje pravih problemov. Zato se hitro pojavi očitek, da gre za potrato časa in denarja.
A prav začasnost je pogosto njihova največja prednost. Velike trajne ureditve zahtevajo veliko denarja, časa in usklajevanja, hkrati pa lahko šele po izvedbi pokažejo, ali zares delujejo. Začasne ureditve pa omogočajo, da idejo najprej preizkusimo v resničnem prostoru, z resničnimi uporabniki in v vsakdanjih razmerah.
Tak pristop ne nadomešča dolgoročnega načrtovanja, ampak ga dopolnjuje. Z začasno ureditvijo lahko preverimo, kako ljudje uporabljajo prostor, kjer se zadržujejo, kje nastajajo težave in kaj bi bilo treba izboljšati. Namesto da o spremembi razpravljamo samo ob načrtih, damo ljudem priložnost, da jo preizkusijo, komentirajo, se na njo navadijo in šele nato ocenijo ali za njihovo vsakdanje življenje predstavlja spremembo na bolje. To zmanjšuje tveganje, da bi veliko denarja vložili v trajno rešitev, ki ne deluje tako, kot smo pričakovali.
Več Manj
Začasne ureditve so pomembne tudi zato, ker javnost skoraj nikoli nima enega samega mnenja. V vsakem kraju obstaja več javnosti, skupnosti in interesov. Nekateri si želijo več prostora za pešce, drugi se bojijo izgube parkirišč, tretji nimajo izrazitega mnenja, dokler spremembe ne občutijo v praksi. Naloga participacije ni, da poišče namišljeno enotno stališče javnosti, ampak da različna stališča prepozna, razume in med njimi poskuša poiskati skupni jezik.
Prav pri tem so začasne ureditve zelo uporabne. Omogočajo, da se razprava premakne iz abstraktnega vprašanja »ste za ali proti« k bolj konkretnim vprašanjem: kaj deluje, kaj moti, kaj manjka, kdo pridobi in kdo potrebuje dodatne prilagoditve. Ljudje lažje oblikujejo mnenje, ko spremembo doživijo, ne le gledajo na skici. Hkrati z začasnimi ureditvami najlažje naslovimo strah pred spremembami.
Seveda začasna ureditev ni uspešna že zato, ker je začasna. Potrebuje jasen namen, dobro komunikacijo, spremljanje učinkov in pripravljenost na prilagoditve. Če se iz nje ničesar ne naučimo, ostane le poskus. Če pa jo uporabimo za preverjanje, pogovor in izboljšave, postane pomemben korak do boljše trajne rešitve.
Začasne ureditve zato niso potrata, ampak način učenja z manj tveganja. Pomagajo nam preizkusiti spremembe, vključiti različne poglede in javni prostor postopoma oblikovati tako, da bolje služi ljudem.
Sofinancer: Ministrstvo za okolje in prostor (v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje projektov promocije in ozaveščanja na področju urejanja prostora in graditve v letu 2026).
