Razbijamo mite urbanega razvoja (nadaljevanje)
Ozaveščevalna kampanja, ki razbija zmote o urbanem razvoju.
Ilustracije: Jernej Žumer
Družbeni konsenz o pomenu trajnostnega prostorskega razvoja je bistven za učinkovito oblikovanje politik ter aktivno vključevanje javnosti v procese prostorskega načrtovanja. Kljub temu pa javni diskurz in mediji pogosto reproducirajo zmotne predstave o prostorskih izzivih in ukrepih za njihovo reševanje. To vodi v nerazumevanje ključnih vprašanj in zmanjšuje podporo trajnostnim rešitvam.
Projekt predstavlja nadgradnjo uspešno izvedene komunikacijske kampanje Razbijmo mite trajnostnega prostorskega razvoja (v nadaljevanju: Miti 1), v okviru katere smo prvič prepoznali in pojasnili najpogostejše mite s področja trajnostnega prostorskega načrtovanja. Uspešnost kampanje je prepoznal tudi naš medijski partner Val 202, ki je izbrane mite večkrat predstavil v oddaji Zelena luč in nas povabil k kratkim pogovorom, v katerih smo zmote dodatno pojasnili in ovrgli.
Pri komuniciranju sodelujemo z radijsko hišo (Val 202), pri vizualnih podobah pa nam je na pomoč priskočil ilustrator in grafični oblikovalec Jernej Žumer. Vabljeni k spremljanju kampanje na socialnih omrežjih, nekatere mite in njihovo razlago pa boste lahko ujeli tudi na radijskih valovih, kjer jih bomo poglobili v okviru informativne nove radijske oddaje Zelena luč z novinarjem Janom Grilcem.
Otroci ne razumejo prometa in prostora, zato njihovo mnenje ne šteje.
Naši mali raziskovalci so vsak dan na terenu! Sprehajajo se s starši in sami, kolesarijo, se igrajo in opazujejo okolico – ter opažajo stvari, ki jih odrasli pogosto spregledamo ali doživljamo drugače. Čeprav še ne poznajo strokovnih izrazov, se trudijo razumeti, kaj se v prostoru dogaja in kako se prostor zares uporablja. Zaznavajo nevarnosti in že imajo številne ideje za varnejši in prijaznejši prostor in promet.
Zakaj jih ne bi vključili v načrtovanje prenove ali novih ureditev? Njihovi pogledi in izvirne zamisli nas vedno znova presenetijo s svežino in izvirnostjo. Otroci niso le uporabniki prostora – so tudi pomembni soustvarjalci naše skupnosti.
Višja hitrost = večja pretočnost
V naseljih so razdalje kratke, vožnjo pa pogosto prekinejo semaforji in križišča. Hitrost tudi na daljših odsekih prinese le nekaj sekund prihranka, a bistveno poveča tveganje za nesreče in za hujše poškodbe ali smrt. Nižja hitrost omogoča bolj tekoč promet, manj nevarnih situacij in varnejše pogoje za vse. Počasneje voziti pogosto pomeni priti hitreje in predvsem varneje na cilj.
Kolesarji in kolesarska infrastruktura ovirajo in upočasnjujejo promet.
Izkušnje in podatki iz mest, kjer ljudje pogosto uporabljajo kolo za vsakdanje poti, kažejo, da promet tam ni nič počasnejši kot v mestih, kjer prevladuje avtomobil. Raziskave Evropske unije potrjujejo tudi, da so prometno najvarnejše prav tiste države, kjer kolesari največ ljudi.
Zato je umeščanje kolesarske infrastrukture neposredno na cestišče, skupaj z znižanjem omejitev hitrosti za avtomobile, eden od preverjenih ukrepov za večjo prometno varnost vseh udeležencev. Bolj kot bodo naše ceste varne, več ljudi se bo odločilo za kolo.
In ne pozabimo, da je kolesarjenje eden najučinkovitejših načinov prevoza na krajših razdaljah – z razmahom električnih koles pa se ta razdalja še podaljšuje. Več kot bo ljudi za svoje vsakdanje poti izbralo kolo, manj bo avtomobilov na cestah.
Manj avtomobilov pa pomeni manj zastojev in manj zasedenih parkirnih mest – kar je dobro predvsem za tiste, ki svojega potovanja ne morejo opraviti drugače kot z avtomobilom.
Pred blokom naj bo prostor samo za parkiranje.
Parkiranje pred blokom ni samoumevno. To je možnost, ki jo urejajo občinska pravila in je omejena z razpoložljivim prostorom. Gre za skupno površino, namenjeno vsem prebivalcem – z drevesi, klopmi, igrišči in drugimi elementi, ki izboljšujejo kakovost življenja. Zato mesta omejujejo in upravljajo površine, vključno s plačljivim parkiranjem – ne da bi kaznovala voznike, temveč da bi omogočila boljšo uporabo skupnega prostora in kakovost življenja za vse.
Živo mejo bomo zamenjali za boljšo betonsko ograjo.
Betonske ograje so res trdne in skoraj večne, a živa meja je boljša za ljudi in naravo – rastline blažijo vročino in hrup, ustvarjajo življenjski prostor za živali, pa še prijetneje je hoditi mimo njih kot ob betonu. Živa meja zelo jasno sporoča, da njeni lastniki mislijo tudi na druge ljudi in naravo, na njihovo življenje in dobro počutje, klimo in podobo naselja.
Če se omeji kratkoročno oddajanje stanovanj, bo turizem umrl.
Omejitev časa kratkoročne oddaje bi le uredila pogoje, ne pa oddaje prepovedala. Stanovanja bi ostala predvsem za bivanje, ne poslovno dejavnost. Turistom pa bi še vedno ostali hoteli, penzioni, turistične kmetije in podobno. Kratkoročna oddaja pa bi bila določena s pravili: registracija, omejeno število dni ali območje, kjer je dovoljena.
V nasprotnem primeru se dogaja, da domačini – tudi zaposleni v turizmu – ne morejo več živeti v turističnih krajih. To pa dolgoročno škodi ljudem, lokalni skupnosti in turizmu.
—
Projekt Razbijmo mite trajnostnega prostorskega razvoja, nadaljevanje financira Ministrstva za naravne vire in prostor v okviru financiranja projektov promocije in ozaveščanja na področju urejanja prostora in graditve projektov v letu 2025.
