Prispevka dr. Maje Simoneti in Aidana Cerarja za revijo Supermesto

Maja Simoneti razmišlja o zelenih površinah, ki jih mesto nujno potrebuje za podnebno odpornost, ter o razvoju skupnosti, v katerih je medgeneracijsko sodelovanje pomembno vezivo. Aidan Cerar pa v ospredje postavlja kulturo in kakovost vsakdanjega življenja, ki nastajata in se odvijata v osrčju sosesk. 

Prispevek dr. Maje Simoneti

Narava do praga za vse 

Napovedovanje prihodnosti se zdi neizbežno omejeno s sedanjostjo in preteklostjo. Ustvarjeno pogojuje prihodnost. Pa vendar! Mestne skupnosti zmorejo in uresničujejo neverjetne vizije preobrazbe, spreminjajo parkirišča v parke, vračajo reke v njihove struge in avtomobilske ceste namenjajo pešcem in kolesarjem. 

Predstavljam si, da se bo Ljubljana v prihodnosti posvetila sebi, da bo dala prednost notranjemu razvoju, se oprla na prebivalce, posebej na mlade in študente ter izkoristila svojo strateško lego in naravne danosti za dolgoročno stabilen razvoj kakovosti bivanja in krepitev podnebne odpornosti. 

Predstavljam si, da se bo mesto odzvalo na podnebne spremembe in potrebe prebivalcev in bo v sodelovanju z njimi in Univerzo v Ljubljani ter drugimi institucijami in civilno družbenimi organizacijami znalo najti inovativne rešitve za probleme lokalnih skupnosti in sosesk ter posodabljanje mestnega tkiva in upravljanje mestnih zelenih površin in gozdov.

Predstavljam si, kako bo Mestna občina Ljubljana postopoma odkupila mestne gozdove in uveljavila visoke standarde načrtovanja in upravljanja vseh zelenih površin, dreves in gozdov v mestu ter podredila novogradnjo zagotavljanju dostopnosti javnih zelenih površin in pokritosti bivalnega okolja z drevesnimi krošnjami za vse. 

Vidim sodobne centre četrtnih skupnosti, ki skupaj s svojimi vrtovi delujejo kot živahni, medgeneracijski skupnostni prostori, kulturne dvorane in vadišča, prostori druženja, počitka in hlajenja, učenja, medsebojne pomoči in skrbstva.

Znam si zamisliti sodelovanje prebivalcev v mestni parkovni fundaciji in njihov prispevek k spremljanju populacije ptic in stanja in zalivanja dreves, vzdrževanju gozdnih poti in čiščenju vodnih bregov.

Verjamem, da lastniki nepremičnin razumejo, kako veliko vrednost imajo njihove žive meje in drevesa za druge prebivalce in tudi, da so jih pripravljeni odgovorno vzdrževati ob podpori mestnih in javnih strokovnih služb. 

V moji viziji prihodnosti imajo poseben položaj otroci, mladi in starejši, skupaj so po moje najpomembnejši krojači mesta in merilo razvojne odgovornosti. Najbolj potrebujejo ozelenjen in dostopen javni prostor v stavbah in na prostem, odvisno so od javnega prometa in dostopnosti javnih institucij, knjižnic, šol, zdravstvenih in kulturnih domov. Predstavljam si, da lahko njihov glas okrepi in mu kot težo Univerza. S svojim človeškim in nepremičninskim potencialom je tista, ki lahko poleg občine in drugih državnih institucij daleč najbolj širokopotezno povede mesto v brezogljično prihodnost, ki bo gotovo manj odvisna od osebnega avtomobila in bolj samozadostna.

Predstavljam si, da lahko parkirana vozila enako kot so izginila iz Kongresnega trga in Trga Republike, izginejo tudi iz Kardeljeve ploščadi in okolice Biotehniške fakultete in Živalskega vrta, če le uredimo zanesljiv javni prevoz. In predstavljam si, da bi nam to znali predlagati študentje in otroci, če bi jih povprašali, kako vidijo življenje v mestu v prihodnosti.

Prispevek Aidana Cerarja

Ljubljana na običajen četrtek s srednje lepim vremenom

V Ljubljani je prijetno živeti in težko rečemo, da je kakovost življenja nizka. Za meščane je pomembna predvsem kakovost vsakdanjega življenja. Če je bilo zadnje desetletje, dva, več poudarka na oživljanju mestnega jedra, je lahko fokus naslednjih dveh desetletjih predvsem kultura in kakovost vsakdanjega življenja. Ta se od oživljanja mestnega jedra razlikuje po tem, da vsebuje nekoliko manj spektakla in vsebin, ki pritegnejo obiskovalce, ter nekoliko več vsebin, ki jih meščani potrebujejo in/ali v njih uživajo na običajen četrtek s srednje lepim vremenom.

Ljudje raje bivamo v soseskah, kjer imamo znance in prijatelje. Skupnost naredi vsakdanje življenje prijetno, boljše in varnejše. Hkrati so mesta, v katerih se ljudje poznajo vsaj na videz, varnejša, saj ljudje bolj pazijo drug na drugega.

Za oblikovanje skupnosti pa je potreben prostor, v katerem se skupnost lahko srečuje. Skupnostni prostori: predvsem trgi, parki, igrišča, knjižnice, dnevni centri, šole, kulturni domovi in druge ustanove,  ki jih obiskujemo na običajne četrtke, so zato nujni. Še posebej, ko jih kot skupnost soustvarjamo in s tem v mesto vnašamo raznolikost.

Prostori, ki povezujejo ljudi, povezujejo in nadgrajujejo tudi ideje. Večina izumov ali novih umetniških trendov se začne prav v mestih. Ključno je, da se na majhnem prostoru srečajo raznolike skupnosti in različne ideje. Prav to srečevanje različnih posameznikov, skupnosti in idej v mestih je eden bistvenih dejavnikov razvoja znanosti, kulture in gospodarstva.

In prav takšni prostori, ki jim lahko rečemo tudi socialna infrastruktura, morajo biti v središču vizij sodobnih mest. Ta pa ni pomembna le za prijetno vsakdanje življenje in razvoj, ampak tudi za v zadnjem času oslabelo demokracijo.