20. 11. 2025Novica

Ženske in javni prostor: kako vključujoče načrtovanje spreminja mesta

Foto: Sergej Semibratov

Javni odprt prostor je ključen za kakovost bivanja, družbene odnose in sodelovanje v skupnosti. Čeprav ga večino časa dojemamo kot nekaj samoumevnega in univerzalnega, nam izkušnje uporabnic in uporabnikov čas kažejo, da se njegova dostopnost, kakovost, količina in uporabnost javnega prostora razlikujejo glede na to, kdo ga uporablja. Poglobljeno opazovanje in različne življenjske situacije razkrivajo, da so nekateri prostori prijetnejši za hojo, igro in druženje kot drugi – predvsem zaradi preglednosti, vzdrževanosti, dostopnosti, občutka varnosti, zelenih površin ter prisotnosti klopi in ljudi.

Raziskave jasno kažejo, da številne skupine – med njimi ženske, starejši, skrbniki otrok, mladi, otroci, LGBTQ+ osebe in migranti – v procesih načrtovanja javnega prostora pogosto niso ustrezno zastopane. Posledično se pri rabi prostora vsak dan srečujejo z izzivi, ki jih večina spregleda: pomanjkanjem občutka varnosti, neprilagojenim javnim prevozom, neudobnimi ali neurejenimi površinami ter občutkom nelagodja in izključenosti v skupnosti. Tako deklice po desetem letu pogosteje ostajajo doma, medtem ko dečki na prostem igrajo nogomet, zato so ženske izpostavljene nesrečam zaradi neočiščenih pločnikov in so v revnejših soseskah parki redkejši in manj senčni, kar dodatno zmanjšuje možnosti za kakovostno preživljanje časa na prostem. Dokler mesta teh razlik ne prepoznajo in jih ne obravnavajo sistematično, ostajajo neenakosti prisotne tudi tam, kjer jih pogosto najmanj pričakujemo – na pločnikih, igriščih in v javnih parkih, ne le na področju plač ali zaposlovanja.

Konferenca Ženske in javni prostor: Mesta po meri vseh, ki je 11. novembra v Mestnem muzeju Ljubljana povezala zainteresirane predstavnice občin, državnih institucij, raziskovalke in strokovnjakinje iz različnih področij in nevladnih organizacij, je odprla pomembno vprašanje o tem, kako prostorsko načrtovanje in projektiranje dejansko oblikujeta vsakdanje življenje žensk in drugih skupin, ki so v urbanih politikah pogosto manj dobro upoštevane.

Predavanja in razprave so pokazala, da se prostor še vedno pretežno načrtuje glede na potrebe nevtralnega uporabnika, ki pa v praksi praviloma pomeni zdravega odraslega moškega. Tudi številne ženske, ki delujejo na področju urejanja prostora, so zaradi prevladujočih strokovnih standardov in ustaljenih praks potisnjene v razmišljanje znotraj teh okvirov. Na drugi strani veliko žensk v zadnjih desetletjih glasno opozarja na prezrtost lastnih potreb, sistematično zbirala podatke o neenakostih ter vztrajno uveljavljala vidike enakosti in pravičnosti v prostorskem načrtovanju.

Generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev na Ministrstvu za naravne vire in prostor, dr. Nataša Bratina, je v uvodnem pozdravu opozorila, da Slovenija na področju enakosti spolov sicer dosega vidne rezultate in je v marsičem naprednješa od številnih evropskih držav, a v prostoru so enakosti še vedno zelo prisotne.

V nagovoru je omenila vizijo Road map to women right, ki jo je EU komisija sprejela marca letos, opozorila da kljub napredku ženske v povprečju nižje plačane in v manjšini na položajih v odločanju ter, da je trenutno v pripravi EU strategija za enakost spolov po 2025. Ob sklicevanju na evropske podatke je izpostavila tudi opozorilo iz EU poročila o enakosti spolov z leta 2024: brez dodatnih ukrepov bomo potrebovali še 60 let, da v EU dosežemo polno enakost spolov.

»Številke še ne pomenijo popolne enakosti in enakovrednega vpliva. Pomembno je, kako različne poglede in izkušnje vključimo v odločitve, ki oblikujejo naš prostor.«

Temelji za razumevanje neenakosti

Konferenčno temo je uvedla sociologinja dr. Milica Antić Gaber z Oddelka za Sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je opozorila, da je spol družbeni konstrukt in predstavila raziskovalne ugotovitve, ki razkrivajo strukturno naravo neenakosti spolov. Spol se vedno znova kaže v vsakdanji praksi, od delitve skrbstvenega dela do mobilnostnih navad in občutka varnosti. Posebej je opozorila na pomen podatkov, ki jih v številnih podsistemih sploh ne zbiramo.

»Brez spolno razčlenjenih podatkov neenakosti ostajajo nevidne. Če jih ne vidimo, se z njimi ne ukvarjamo – in jih ne moremo reševati.«

Spomnila je tudi, da moramo pri načrtovanju upoštevati intersekcionalnost, saj ženske niso monolitna kategorija, ampak se njihov položaj, potrebe in dojemanja razlikujejo glede starost, razred, etničnost, invalidnost, …

Kako otroci, najstnice in starejše ženske uporabljajo mesta

Slovaška urbanistka dr. Milota Sidorová je skozi svoje izkušnje pri delu in v vsakdanjem življenju v mestu in skozi primere iz evropskih mest pokazala, kako različne so potrebe žensk v različnih življenjskih obdobjih in kako so povezane s kakovostjo javnega prostora.

Pri tem je poudarila, da pri najmlajših nikoli ne načrtujemo prostora zgolj zanje: »Nikoli ne načrtujemo le za otroke – vedno načrtujemo za otroke in njihove skrbnike,« kar pomeni, da morajo biti klopi, javne sanitarije in dvigala samoumevni del okolja, v katerem se gibljejo družine. Pri odraslih ženskah se razlike jasno kažejo tudi v mobilnosti, saj, kot pravi, »ženske pogosteje hodijo peš in uporabljajo javni prevoz. Moški pogosteje vozijo. To ni stereotip, to so podatki.«

Dober javni prostor je tisti, kjer srečamo veliko žensk, otrok, starejših oseb in ljudi z oviranostmi – saj to pomeni, da prostor deluje za vse.

Najstnice medtem pogosto ostajajo na robu javnega prostora, ker fantje zavzamejo igrišča in večje odprte površine, zato dekleta iščejo odmaknjene kotičke, manj izpostavljene platoje in prostore, ki jim omogočajo občutek pripadnosti. Starejše ženske pa sodijo med najzgodnejše in ranljivejše uporabnice javnega prostora, pri čemer so zanje ključni dobra osvetlitev, klopi in varen javni prevoz; kot je poudarila Sidorová, »jih v javnem prostoru vidimo najpogosteje, a potrebujejo temeljne pogoje, da se tam počutijo varne.«

30 letih vključevanja enakosti spolov v urbani razvoj na Dunaju

Dunajska strokovnjakinja dr. Eva Kail, pionirka vključevanja vidika spola v urbanistično načrtovanje, je predstavila razvoj, ki ga je mesto Dunaj na tem področju gradilo več kot tri desetletja. Kot je poudarila, je bil napredek mogoč le zato, ker je mesto zgodaj prepoznalo, da prostorsko načrtovanje ni nevtralno in da različne skupine prebivalcev mesto doživljajo na različne načine.

Dunaj je že v devetdesetih letih vzpostavil Pisarno za ženske, ki je sistematično analizirala rabo javnega prostora skozi oči žensk. Na tej osnovi so se razvili prvi pilotni projekti – od prenove stanovanjskih sosesk do raziskav poti, ki jih ženske vsakodnevno prehodijo med službo, šolo, trgovino in skrbjo za družino. Ti poskusi so hitro pokazali, da lahko bolj vključujoče načrtovanje izboljša dostopnost, varnost in kakovost bivanja za širok krog uporabnikov.

»Ko v načrtovanje vključimo različne skupine, ne ustvarimo rešitev samo za ženske – ustvarimo rešitve za vse.«

Med primeri, ki jih je Kail izpostavila kot ključne premike, so preurejena igrišča, zasnovana tako, da spodbujajo enakovredno uporabo med dekleti in fanti; stanovanjski projekti, načrtovani z mislijo na potrebe žensk in drugih uporabnikov); natančna mikrolokacijska pravila za varne poti do šol; ter sistematično vključevanje žensk v žirije arhitekturnih in urbanističnih natečajev. Posebno mestno orodje, t. i. fairness check, pa zagotavlja, da morajo vsi večji razvojni projekti pokazati, kako bodo vplivali na uporabnike različnih spolov, starosti in življenjskih situacij.

»Začnite s pilotnimi projekti. Ko enkrat pokažete rezultate, se vrata odprejo sama.«

Kail je poudarila, da je ključno izhodišče Dunaja vedno temeljilo na majhnih, preverljivih korakih. Danes je mesto Dunaj mednarodno prepoznano kot ena najbolj doslednih in sistematičnih praks vključevanja enakosti spolov v urbanistični razvoj, kar se kaže v kakovosti sosesk, javnega prostora in vsakdanje mobilnosti prebivalcev vseh generacij.

Neenakosti so merljive – tudi čustva so podatki

Evelina Jaskulska, poljska arhitektka in raziskovalka s kolektiva Architektoniczki, je v svoj prispevek vnesla perspektivo, ki je v razpravah o javnem prostoru pogosto prezrta: kako se mesto spremeni, ko pade mrak. Nočni čas je po njenih besedah najstrožji preizkus pravičnosti urbanega prostora, saj razkrije, komu mesto dejansko omogoča varno in svobodno gibanje. Prostori, ki so podnevi videti urejeni, se ponoči pogosto pokažejo kot slabo osvetljeni, prazni ali neprijetni, kar posebej vpliva na ženske in druge ranljive skupine.

Da bi te razlike postale vidne odločevalcem, v okviru kolektiva Architektoniczki izvajajo nočne prehode WLINTA Night Walks, kjer udeleženke kartirajo svoje poti, občutke in strategije izogibanja.

Njene ugotovitve kažejo, da se ženske nočnih ulic ne izogibajo naključno, ampak premišljeno, vodene s tiho kolektivno vednostjo o nevarnih ali neprijetnih predelih. Ti »ovinki izogibanja« se seštevajo v daljše, časovno zahtevnejše poti, kar pomembno vpliva na njihovo vsakdanje življenje.

Jaskulska opozarja tudi na vzorce, ki nastajajo že v otroštvu. Šolska igrišča in javne površine pogosto reproducirajo »nogometni centrizem«, ki raznolikost dejavnosti podredi enemu dominantnemu športu in tako izrine dekleta.

Njeno delo tako razkriva, da vprašanje varnosti in pripadnosti ni omejeno na posamične dogodke ali nevarna območja, temveč je strukturen del urbanega načrtovanja, kjer male prostorske odločitve ustvarjajo velike razlike v vsakdanjem življenju žensk.

»Ko ženske kartirajo svoje poti, ugotovimo včasih tudi, da zaradi občutka nevarnosti hodijo dvakrat daljšo pot. To ni le občutek – to je podatek.«

Enakost spolov kot del širšega mestnega sistema

Umberto Amoroso, predstavnik italijanskega mesta Cento, je predstavil, kako jih je vodila pot od prepoznavanja vrzeli pri pridobivanju podatkov v okviru URBACT mreže PUMA, do vključevanja načel enakosti na različnih področjih urbanega razvoja. V okviru mreže PUMA so ob izvajanju anket o mobilnosti ugotovili, da nismo uspeli uspešno pokriti raznolikosti lokalne skupnosti, predvsem žensk, starejših in migrantske skupnosti.

Da bi zapolnili to vrzel so se odločili znanje in navdih iskati drugje. S pomočjo razpisa City-to-city Exchange, ki poteka v okviru Evropske pobude za mesta, so se povezali s švedskim mestom Umeå, ki velja za enega najbolj naprednih evropskih primerov vključevanja vidika spola v vsakdanje delovanje mestne uprave. Umeå že več kot 20 let uporablja t. i. gender mainstreaming kot zavezo vseh oddelkov, kar vključuje obvezno razčlenjevanje podatkov po spolu ter redno ocenjevanje vpliva prostorskih ukrepov na različne skupine prebivalcev. Ta izkušnja je bila za ekipo Centa ključna, saj so tam prvič videli, kako lahko vsi oddelki – od prometa do kulture – enakovredno razvijajo rešitve, ki izhajajo iz ženskih dnevnih poti in potreb.

Na podlagi teh izkušenj so v njihovem lastnem mestu v okviru URBACT mreže začeli vzpostavljati podobne prakse: redno zbiranje uporabniških podatkov, delovne skupine, v katere so povabili tudi nevladne organizacije, aktivistke, raziskovalce in upravljavce storitev, ter pilotne aktivnosti, s katerimi so preizkušali izboljšave na izbranih mikrolokacijah. Posebej so v delo vključili ženske različnih starosti, med njimi dijakinje, mlade matere, migrantke in starejše uporabnice, da bi zajeli čim širši spekter izkušenj.

V Umeå že dvajset let vsi oddelki razvijajo svojo politiko skozi jasno zbrane podatke. To je bil za nas velik navdih.

Ključni premik, ki sta ga projekta prinesla, je po njegovih besedah sprememba načina delovanja mestne uprave: več oddelkov je začelo razvijati notranje standarde za vključevanje vidika spola ter ga obravnavati ne kot dodatno nalogo, ampak kot merilo kakovosti storitev. To je vplivalo na odločitve o mobilnosti, osvetlitvi, javnih prostorih in lokalnih storitvah ter odprlo vrata za trajno vključevanje žensk v procese oblikovanja mesta.

Domače izkušnje: slovenske občine, arhitektke in raziskovalke

Zaključna okrogla miza je ponudila pomemben vpogled v slovensko realnost: kako daleč smo pri vključevanju vidika spola v urejanje prostora in kje se pojavljajo največje vrzeli. Razprava je pokazala, da številne občine že prepoznavajo pomen vključujočega načrtovanja, vendar se njegovo izvajanje pogosto ustavi pri pomanjkanju kadrov, sredstev ali jasnih metod, ki bi omogočile sistematično obravnavo potreb različnih skupin prebivalcev.

Županja občine Kranjska Gora, Henrika Zupan, je opozorila, da morajo lokalne skupnosti prostorske politike bolje usklajevati z vsakdanjimi življenjskimi potmi ljudi, zlasti žensk. Poudarila je, da se ženske zaradi skrbstvenih obveznosti pogosteje znajdejo v vlogi pešk, spremljevalk otrok, uporabnic javnega prevoza in organizatork vsakodnevnih opravkov. Poudarila je, da je kakovostna peš infrastruktura pravzaprav infrastruktura enakosti.

Urška Kranjc z LUZ d.d. in društvo Paz!park je opozorila predvsem na pomanjkanje intersekcionalnega pristopa v občinskih politikah. Po njenih izkušnjah občine še vedno pogosto načrtujejo za “povprečnega uporabnika”, kar pomeni, da ostajajo spregledane potrebe žensk, ki so prepletene z drugimi dejavniki – starostjo, socialnim položajem, oviranostjo ali kulturnim ozadjem. Te prezrte razlike se po njenih besedah najhitreje pokažejo na šolskih poteh, ki so pogosto nevarne ali nedostopne za otroke in skrbnike, zlasti v manjših občinah.

Ženske – kot mame, kot delavke, kot skrbnice – nosimo velik del mobilnosti in skrbstvenih poti. Zato moramo tudi prostor oblikovati tako, da se to pozna.

Katjuša Šavc iz društva Focus je izpostavila, da so v organizaciji vprašanje spola začeli obravnavati prek raziskovanja energetske revščine, nato pa ugotovili, da se podobni vzorci ponavljajo tudi pri prevozni revščini.

Najpogosteje so v takem položaju starejše ženske brez vozniškega izpita, samohranilke in ženske z dodatnimi ovirami, kot so nizki prihodki, gibalna oviranost ali migrantsko ozadje. Ker so ženske bolj odvisne od hoje in javnega prevoza, jih prometni sistemi, osredotočeni predvsem na cestni promet, pogosto postavljajo v slabši položaj.

Dodatno je izpostavila problematiko, ki so jo opazili pri pregledu občinskih celostnih prometnih strategij, in sicer, da te sicer omenjajo otroke, varnost in ranljive skupine, a spol kot dejavnik skoraj povsem manjka, kar kaže na to, da občine niso uporabljale spolno razčlenjenih podatkov pri pripravi dokumentov.

Maša Cvetko z urbanističnega kolektiva Prostorož je poudarila prostorsko izključenost punc na igriščih in v parkih. Na številnih lokacijah so igrišča zasnovana tako, da skoraj samodejno privilegirajo tipične fantovske aktivnosti – zlasti nogomet – ter fizično izrinjajo druge oblike druženja in gibanja na robove. Opozorila je, da takšne ureditve niso nevtralne, temveč neposredno vplivajo na občutek izključenosti in varnosti deklet v javnem prostoru.

Odmevala je kratka predstavitev raziskovalnega projekta Punce in javni prostor, ki je analiziral izkušnje mladih deklet v Ljubljani. Klara Jamnik, sodelavka Prostoroža na projektu, je pojasnila, da je njihova raziskava pokazala, da si dekleta želijo več prostora za druženje in raznovrstne aktivnosti, a ga pogosto sploh ne najdejo na obstoječih površinah. Pogrešajo varna in dostopna stranišča, urejene kotičke za druženje, pa tudi bolj raznolike dejavnosti, ki bi jim omogočile, da v prostoru niso le obiskovalke, temveč aktivne uporabnice. Številna dekleta so opisala izrazito prostorsko dominacijo fantov, zaradi katere se raje umaknejo, kar vpliva na njihovo samozavest in navade gibanja – posledice, ki segajo tudi v odraslost.

»Z delom na prevozni revščini smo ugotovili, da spol neposredno vpliva na to, kakšne možnosti ima nekdo za prevoz.«

Kje se začne pravična raba prostora?

Razprave na konferenci so pokazale, da je enakost spolov v javnem prostoru eden od zelo izrazitih kazalnikov družbene zrelosti in da se napredek začne tam, kjer se srečujejo vsakdanje poti ljudi: na ulicah, trgih, pešpoteh, v šolskih okolicah in na avtobusnih postajah. Ključna sporočila govork in govorcev so se skozi različne primere zlila v tri jasna sporočila in usmeritve za nadaljne delo.

Prva je nujnost zbiranja podatkov. Brez spolno razčlenjenih podatkov ostajajo potrebe žensk, deklet, starejših, LGBTQ oseb in drugih skupin nevidne, ukrepi pa težko upravičeni ali učinkoviti. Druga je moč pilotnih projektov, kar dokazujeta tako Dunaj kot Cento. Ko enkrat pokažeš, da lahko majhni posegi izboljšajo varnost, dostopnost ali udobje, postane vključujoče načrtovanje samoumevna praksa. Tretje sporočilo pa je, da enakost spolov v prostoru ni dodatna, »mehka« tema, temveč temelj kakovosti urejanja prostora. Varne, dobro osvetljene, dostopne, opremljene in raznovrstne javne površine, ki omogočajo rabo ljudem različnih starosti, interesov, socialnih statusov, mobilnosti in potreb, pripomorejo k temu, da se v mestu vsi dobro počutijo.

Čas je, da vključujoče načrtovanje postane sistemska praksa in da slovenska urbana politika dosledno prepozna raznolikost uporabnic in uporabnikov kot temelj pravičnega, sodobnega in kakovostnega urejanja javnega prostora v mestih in drugih naseljih.

Povezane novice in projekti