Hoja je samoumevna. Dobri pogoji zanjo pa ne.
Hoja je najbolj naraven način premikanja in temeljna prometna praksa, a ostaja prav zaradi svoje preprostosti in nezahtevnosti pri urejanju prostora in prometa pogosto prezrta.
Foto: Jana Okoren / IPoP
Čeprav koristi zdravju in okolju ter zvišuje kakovosti življenja, marsikje še vedno ne zagotavljamo dovolj dobrih pogojev, ki bi hojo omogočali, jo osmišljali in spodbujali. To se še posebej očitno kaže na šolskih poteh.
Če želimo ustvarjati zdrava mesta kratkih razdalj, moramo pešca in hojo postaviti v središče urejanja prostora in prometa. Hoja ne zahteva posebne opreme in velikih infrastrukturnih investicij, njeni gospodarski učinki pa so razpršeni, zato pri urejanju prostora nima močnega zagovornika.
»Od hoje pričakujemo veliko: bolj zdrave prebivalce, manj prometa, bolj zdravo okolje in živahnejše javne prostore. Hkrati pa hoji in pešcem pri načrtovanju namenjamo premalo pozornosti. Ljudem govorimo, naj več hodijo, ne poskrbimo pa dovolj dobro, da bi bila hoja tudi zares varna, smiselna, prijetna in praktična izbira. Če želimo mesta kratkih razdalj, moramo najprej ustvariti dobre pogoje za hojo in življenje pešcev,« poudarja Maja Simoneti z IPoP – Inštituta za politike prostora.
Kratke razdalje še ne pomenijo dobrih pogojev za hojo
V mestih kratkih razdalj so šole, trgovine, storitve in javni prostori dostopni peš oziroma razporejeni v bližini domov. Toda če so peš poti nevarne, slabo vzdrževane in pomanjkljivo opremljene, nepovezane ali drugače neprijetne, se hitro ustvari vtis, da tudi bližnje cilje lažje
dosežemo z avtomobilom. Hoja pa ostane nujna izbira samo za tiste, ki ne vozijo avtomobila. Hoja zato ni zgolj vprašanje osebne odločitve ali zdravih navad, temveč tudi tega, kako načrtujemo in upravljamo naše bivalno okolje in promet.
Foto: Klara Šulek
Kot primer lahko vzamemo šolske poti. Želimo, da bi otroci v šolo hodili peš ali s kolesom in čim bolj samostojno, vendar mnogim šolarjem prometne razmere v njihovih krajih tega ne omogočajo. Starši jih zato pogosto vozijo v šolo z avtomobilom, to pa povečuje prometne stiske in obremenitve pred šolami.
Spremembe so mogoče tudi brez velikih investicij.
Pogoje za hojo lahko izboljšamo tudi z razmeroma preprostimi ukrepi, zlasti na šolskih poteh in v okolici šol. Med njimi so postaje Poljubi in odpelji, šolske ulice, kjer se v času prihoda otrok v šolo omeji motorni promet ter ukrepi za umirjanje avtomobilskega prometa. Primer dobre prakse so Trbovlje, kjer je občina leta 2024 na pobudo prebivalcev na širšem stanovanjskem območju umirila hitrost prometa in uvedla povezano cono 30. Prve meritve so pokazale znižanje povprečnih hitrosti vozil.
Posamezni ukrepi lahko hitro izboljšajo razmere, za dolgoročne spremembe pa je potreben celosten pristop k načrtovanju prostora in prometa. Na IPoP smo zato skupaj s partnerji v programu Aktivno v šolo in zdravo mesto v več letih razvili proces izdelave lokalnega načrta hodljivosti. Ta povezuje strokovne analize razmer v prostoru in prometu z izkušnjami in potrebami pešcev ter vključevanjem lokalne skupnosti. Rezultat je nabor ukrepov za izboljšanje pogojev za hojo, proces priprave pa hkrati krepi razumevanje potrebnih sprememb med prebivalci in ključnimi lokalnimi deležniki. Pristop, proces in metode izdelave so preizkušeni na primeru devetih slovenskih občin in predstavljeni v priročniku Načrtujmo skupaj zdrava mesta!.
Kako načrtovati hoji prijazno okolje?
Lokalni načrt hodljivosti omogoča občinam, da se sistematično posvetijo položaju pešca in hoje ter oblikujejo ukrepe za izboljšanje razmer. Pristop je prilagodljiv različnim velikostim območij, potrebam ter razpoložljivemu času in sredstvom. Kako izdelati lokalni načrt hodljivosti, bodo udeleženci spoznali na regionalnem usposabljanju za načrtovanje hoji in zdravju prijaznega okolja, ki ga IPoP in CIPRA Slovenija v okviru programa Aktivno v šolo in zdravo mesto pripravljata 3. novembra 2026 v Mariboru.
Namenjeno je predstavnikom občin, prostorskim in prometnim načrtovalcem ter drugim zainteresiranim strokovnjakom, med njimi skrbnikom načrtov šolskih poti in članom občinskih svetov za preventivo in vzgojo v cestnem prometu (SPV). Udeleženci bodo spoznali pomen hoje, metode sodelovalnega načrtovanja in primere konkretnih ukrepov.
Program Aktivno v šolo in zdravo mesto je del prizadevanj IPoP – Inštituta za politike prostora za spodbujanje hoje kot oblike aktivne mobilnosti ter ustvarjanje zdravega bivalnega okolja. Pri izvajanju programa sodeluje CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp. Program sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije in je del aktivnosti Nacionalnega programa Dober tek, Slovenija, za več gibanja in bolj zdravo prehrano.
